Spet zgodnje sobotno jutro s čudnim občutkom v želodčku. Vsa ropotija je bila pripravljena že večer prej. Še en pregled vsega, zajtrk, ki nekako ni šel v slast, kratek sprehod. Dipson je bila na srečo odlične volje, tako da je malce razbila mojo nervozo. Ja, spet izpit.

Ni lepšega kot izlet v soboto, če pa Gabi in Ilona rečeta še, da gremo skupaj in da se bomo peljali z avtom, to zagotovo pomeni, da se bomo skrivali in da bo hud žur. In res, prispeli smo na prelep pokošen travnik, ki je kar vabil k vohljanju. S hitrim mahanjem repov in skakanjem v zrak sva tudi že opazili sošolce z Iga ...

Kar šest krimovcev se nas je (verjetno prvič) udeležilo vaje brez vodstva naše Vere, ki jo je zdravje pustilo na cedilu in tako smo po kofetku na Voklem pot proti Tržiču nadaljevali Andrej, Dejan, Nejc, Veronika, Tinca in Maja.

Okoli 15. decembra je vsako leto primeren čas, da "zaključimo" reševalno sezono (čeprav to ni čisto res, saj se ta nikoli ne konča) na bolj ali manj uraden način. Letos je bilo to ravno 15. decembra, na prelep sončen in primerno hladen dan ...