Že pred odhodom sem si pogledal, kam naj bi šli. Glede na videno sem si mislil: »To verjetno ne more biti čisto pravo…« Da bi preživeli seminar v tako idilični koči sredi gozda z izbrano urejeno okolico? No, realnost se res ni v celoti ujemala s pričakovanim, videnim – bila je namreč še boljša. Lepo urejeno kočo z okolico pa so dopolnili še obilni zajtrki ter odlična kosila in večerje. Človek bi se z lahkoto navadil na tako življenje. ;) HAHAHA… Sploh ker je bilo med vse vpeto še delo s psi, časa pa je ostalo tudi za druženje in lenarjenje.

Delali smo v prijetnih bukovih gozdovih, ki so imeli sicer relativno strma pobočja, a so se oddolžili z mnogo potočki, ki so še dodatno hladili senco stoletnih dreves. Je res, da delo v gozdu ni videti tako atraktivno kot na ruševini, a zato ni nič manj zahtevno. Tako se je moj mali »ihanski veveričar« med eno od debat, kako in kaj bomo delali z njim, odločil, da smo preveč dolgočasni, zato se je v slogu Steva McQueena iz Velikega pobega izmuznil iz ovratnice, odplazil kakih 10 metrov in se pognal v gozd, na svobodo, na zrak, v breg in na markerja… Presenečenje je očitno uspelo – glede na to, da mu je le ta ves preplašen predal vso zalogo dobrot, ki jo je imel pri sebi. Ne zgodi se vsak dan, da te nalaja tako podivjan in lačen pes, zamaskiran v veverico. :p HAHAHA… No ja, po tej avanturi se je seveda ponosno vrnil in se še malo pocrkljal. ;) Nekaj očitno počnemo prav s temi našimi psi, a ne? HEHE… Drugi dan smo se malce popeljali z žičnico. Zadnji dan pa smo se, po želji, odpravili še na ruševino… Delovišče je bila velika, imenitna stavba, spremenjena v dobro ruševino, ki je bila  žalosten »spomenik« svojega nastanka; tako kot drugi ostanki vojne, ki smo jim bili priča na poti tja in med vračanjem domov.

V celoti je bil seminar ena fletna izkušnja. Se naslednje leto morda vrnemo? Kdo bi vedel, brez ciganke. ;) Jernej, Tačka in Cene bi bili vsekakor za.

Jernej

Nekaj slikc - klik.